Gospod Jourdain, protagonist Molièrovega Žlahtnega meščana, ni vedel, da že desetletja govori prozo – protagonisti fotografij Voranca Vogla ne vedo, da so smešni, komični in zabavni, da se jim dogajajo smešne reči. In četudi jih ni na fotografiji, so še vedno smešni, pravzaprav še bolj smešni – ker jih zasenčijo in odpihnejo njihovi predmeti, prav tako smešni, komični, navihani in zabavni, ker si domišljajo, da so živi in absolutni, da živijo svoje življenje in da ne potrebujejo človeka. Če bi bile Vorančeve fotografije filmi, potem bi ti predmeti parali živce kakemu Tatiju – ali inšpektorju Clouseauju.
Ne da so protagonisti teh fotografij – utrinki z ulice – vnaprej vedeli, kaj se bo zgodilo. “Tisto” se je zgodilo šele, ko so dobili pripis. Šele pripis – duhovit, sarkastičen, ironičen – jih je spremenil v dogodek. V spektakel vsakdanjega življenja. V demonstracijo notranjega potenciala in notranje teatraličnosti vsakdanjosti. In vse te like, connaisseurje prostega časa, ležernosti, brezdelja, igre in ekologije mrtvega časa, neznance, ki imajo subkvaliteto neznanega “prijatelja” s Facebooka (ali nesojenega ljubimca s Tinderja), si lahko predstavljamo na isti fotografiji, na istem posnetku, v isti zgodbi in istem filmu, čigar finalni twist se glasi: vsi se poznajo!
Če bi bile Vorančeve fotografije puzzle ali whodunit, bi se oglasni slogan glasil: Vsi so povezani, toda le eden je morilec! Od leta 1966 – od Antonionijeve Povečave – fotograf itak tudi uradno ne ve več, kaj točno je posnel. Kdo ve, lahko je posnel truplo, ne da bi vedel.
A vsa ta protislovja Vorančeve etnografije smešnih postresničnih časov – in kartografije digitaliziranega nezavednega, če smo že ravno pri tem – so popisana z Barthesovim dictumom iz Predgovora k mitologijam: “V polnosti hočem živeti protislovje svojega časa, v katerem lahko sarkazem postane pogoj za resnico.”
Marcel Štefančič, Jr.
Fotografije Voranca Vogla niso zanimive le zaradi svoje žanrskosti, humornosti in upodobljenih, ampak tudi zaradi izjemne kompozicijske privlačnosti in izbire za črno-belo tehniko. Vogel ima občutek za igranje s perspektivo. Predvsem v fotografijah z ulice pravila kompozicije večkrat krši, ustvarja nove poglede in izziva ter zabava gledalca. Z diagonalami in linijami, ki jih prekinja s premišljeno umestitvijo posameznikov na fotografijo, ter naključnimi elementi na fotografijah ustvarja prav poseben ritem in usmerja naš pogled. Na drugi strani nas pričakujejo tiste bolj klasične in harmonične fotografije, ki pred nami odpirajo prostrane pokrajine.
Na njih se naš pogled umiri, zajame estetiko upodobljenega in se ji prepusti. Njegove podobe spregovorijo v črno-beli tehniki. Zanjo se ne odloča, ker bi bila lažje obvladljiva, ampak k njej pristopa z razmislekom. S sivinami poudarja vsebinske elemente fotografije in njeno emotivno plat. Fotografov pogled se je med leti njegovega ustvarjanja vedno bolj nagibal k črno-beli tehniki, ki fotografiji doda brezčasno razsežnost in gradi njeno sporočilnost.
Z odločitvijo za kadriranje, kompozicijo in izbor upodobljenih Voranc Vogel pred nas postavlja fotografije, ki so izraz velikega esteta in humanista. V sebi nosijo fotografovo interpretacijo sveta. Odločitev za prostrane krajine, neimenovane posameznike in pogosto spregledane detajle govori o fotografu, ki zasleduje življenje. Življenje, ki se skozi sosledja protislovij in ironije, trenutkov nežnosti, osamljenosti in smeha vrača samo k sebi. Posameznike, ki vstopajo v njegove fotografije, jim dajejo dušo, a trenutek za tem ponovno izginejo v brezimnost. Obrise zgodovine, mestne vedute in pokrajine, v katere so kot njihov inherentni del vpeti upodobljeni. Njegove fotografije tako lahko prebiramo brez podnapisov, saj spregovorijo predvsem o nas samih, kot dokument časa, in nas vsakič znova popeljejo na pot ponovnega raziskovanja.
Nika Perne
VELIKOST FOTOGRAFIJE IN BELEGA ROBA
CENE EDICIJ
Najzaneslivejši način, da umetniško delo pridobi na vrednosti je smrt avroja. Ni pa nujna.
FOTOGRAFIJE V OMEJENIH SERIJAH: Vse fotografije so naprodaj v omejenih serijah 9 ali 12. Vsaka fotografija torej obstaja v največ devetih ali dvanajstih odtisih, odvisno od serije, in je oštevilčena ter podpisana.
PRILOŽNOST ZA INVESTICIJO: Umetnine omejenih serij večinoma kupujejo resnejši ljubitelji, poglobljeni poznavalci in strastni zbiratelji umetniških del. Ne glede na razlog nakupa je umetniško delo lahko tudi dobra investicija.
TRANSPARENTEN SISTEM VREDNOTENJA: Z nakupom vsake fotografije v seriji se dvigne prodajna cena naslednje fotografije v seriji. Sistem koristi avtorju, saj stimulira kupce, da njegovo delo odkupijo čim prej in s tem po ugodnješi ceni. Kupcem pa zagotavlja predvidljivo rast vrednosti kupjenega umetniškega dela.
PRIMER: Cena fotografije v seriji 9: prva fotografija v seriji (1/9) je ovrednotena na 100 evrov. Ko se proda, v veljavo stopi nova cena fotografije (2/9), ki je višja za 20% in tako znaša 120 evrov.
Minimalna rast cen fotografij v seriji:
