SPET BO VESELICA!

PIVO, PUJS, GOLICA. SPET BO VESELICA!

#gasilci #zabava #kultura #veselice

Gasilske veselice zbujajo podobne odzive kot slovenske telenovele.: Menda jih nihče jih ne spremlja, kritizirajo pa jih vsi po vrsti. Podatki o obiskanosti gasilskih veselic govorijo zgodbo o morda najbolj obiskani kulturni prireditvi v Sloveniji, saj je okoli 1300 slovenskih prostovoljnih gasilskih društev je v zadnjih petih letih vsako leto prijavilo povprečno 724 veselic. Natančnih podatkov o tem, koliko Slovencev letno brusi pete ob asfalt pred gasilskimi domovi, ni, a organizatorji trdijo, da je obiskovalcev navadno vsaj tisoč. Kadar najamejo katerega od bolj priljubljenih ansamblov, se veseljakov hitro zbere tudi pet tisoč ali več. Ob koncu poletja je obiskovalcev veselic tako skoraj toliko kot Slovencev.

preberi več ...

PIVO, PUJS, GOLICA.

V urbanih okoljih gasilske veselice zbujajo podobne odzive kot slovenske telenovele: menda jih nihče ne spremlja, kritizirajo pa jih vsi po vrsti. Skrivne gledalce na laž postavljajo meritve gledanosti, ki žajfnice uvrščajo sumljivo visoko. Podobno podatki o številu, lokacijah in obiskanosti gasilskih veselic kljubujejo naivnemu prepričanju, da so veselice marginalen pojav ter stvar preteklosti in ruralnosti.

Okoli 1300 slovenskih prostovoljnih gasilskih društev je v zadnjih petih letih združenju SAZAS vsako leto prijavilo povprečno 724 veselic. Glavnina se jih odvrti ob koncu tedna, sezona pa traja od začetka maja do zgodnjega septembra. Čez palec lahko ocenimo, da v Sloveniji vsak poletni vikend ponuja vsaj štirideset tovrstnih prireditev. In verjetno še kakšno, ki se je izmuznila radarju avtorskega združenja.

Natančnih podatkov, koliko Slovencev na leto brusi pete ob asfalt pred gasilskimi domovi, ni, a organizatorji trdijo, da je obiskovalcev navadno vsaj tisoč. Kadar najamejo katerega od priljubljenejših ansamblov, se veseljakov hitro zbere tudi pet tisoč ali več. Ob koncu sezone je vsota obiskovalcev veselic skoraj tolikšna, kolikor je prebivalcev Slovenije.

Ker gre nedvomno za množičen družabni pojav z elementi popularne in ruralne kulture, je razumljivo, da dozdevna intelektualna elita (vsaj na deklarativni ravni) nad veselicami viha nos. Nekoliko manj razumljivo pa je, da je bila zadnja obsežnejša znanstvena analiza v družbo tako očitno vpetega fenomena objavljena v reviji Problemi leta 1982. Spisala sta jo Marko Meglič in Ivan Šprajc. Zgodovinski in etnološki uvidi pričujočega besedila se večinoma opirajo na njuno besedilo Vrtne veselice v Ljubljani in okolici.

»Pogosto se zgodi, da so fenomeni, ki se zdijo samoumevni, znanstveno slabo obdelani,« ocenjuje Ksenija Šabec s katedre za kulturologijo ljubljanske fakultete za družbene vede, ker »antropologi včasih raje raziskujejo, kar se jim zdi eksotično, kar imajo tako rekoč pred nosom, pa zanemarjajo«.

Na začetku je bila veselica

Kranjci so od nekdaj radi veseljačili, poroča že Valvasor. Prav gasilske veselice pa so na stalni repertoar družabnih dogodkov dodali na prelomu 19. in 20. stoletja, ko so se gasilci, po vzoru meščanskih interesnih skupin, začeli združevati v društva. Slednja so vrhunec dosegla med obema vojnama, ko je gasilsko društvo imela že skoraj vsaka malo večja slovenska vas. In temu primerno je bilo tudi število veselic. Posebej »ustanovnih«, ki so jih organizirali ob vzpostavitvi društva, da so zbrali denar za gradnjo gasilskega doma in nakup opreme.

Pred drugo svetovno vojno pa se je zgodil prelom: kriza je načela kupno moč prebivalstva, represivni ukrepi oblasti so oteževali organizacijo pa tudi bližajočo se vojno je bilo že čutiti v zraku. Ker ni bilo veliko razlogov za veselje, tudi veselic ni bilo. So pa, razumljivo, oživele takoj po osvoboditvi. Tudi zato, ker je bilo treba obnoviti v vojni uničene objekte in nakupiti opremo.

Danes ni nič drugače. Povod za gasilsko ali katero koli drugo stanovsko veselico se ni spremenil: z dobičkom od prodane hrane in pijače, srečelova in prostovoljnih prispevkov zbrati nekaj denarja za delovanje društva. »Zbiranje prostovoljnih prispevkov je sicer legitimen način zbiranja denarja, a ga je težko umestiti v kontekst neoliberalnega kapitalizma. Gre za arhaičen ostanek, socialni korektiv ali enakovrednega partnerja?« se sprašuje Ksenija Šabec. »Zdi se, da prostovoljna društva in dobrodelne ustanove opravljajo delo, ki bi ga moral nekdo drug – iz javnega ali zasebnega sektorja,« še dodaja. Resnici na ljubo podatki agencije za javnopravne evidence in storitve pričajo, da predstavljajo dobički od veselic v proračunih društev razmeroma majhen delež, saj denar za redno delovanje in večje investicije dobijo od občin, zasebnih donatorjev in drugih virov.

Gasilec Krpan

V časih tehnično bolj učinkovitega nadzora prireditelji ne morejo več sporočiti zgolj vrtela se bo narodna glasba, kar je bila nekoč zaveza predhodnice združenja Sazas. Tudi davčne blagajne in druge papirnate obveznosti danes otežujejo kreativno iskanje robov zakonitosti, ki so jo ob pridobivanju finančnih sredstev gasilci nekoč znali potegniti iz rokava.

Iznajdljivi možje, poročata Šprajc in Meglič, so v preteklosti na primer pred začetkom zbiranja prostovoljnih prispevkov po domovih na vrh seznama donacij kar sami zapisali precej visoke zneske. Ko so nato hodili od vrat do vrat in so jih ljudje spraševali, koliko so prispevali sokrajani, so jim pokazali prirejeni seznam. Z malo prevaro so pač iztržili kak dinar več.

Tudi pri srečelovu jim je šla Fortuna navadno toliko na roko, da glavnega dobitka ni nihče izžrebal, dokler niso prodali vseh srečk z manjšimi dobitki. Kdaj se jim je sreča še bolj nasmehnila in je ob zaključku igre zadnji v vrečki ostal ravno kupon z najvišjo nagrado. Da bi se izognili očitkom o »srečelovni kuhinji«, so jo prodali na licitaciji, ki je gotovo navrgla več od vrednosti srečke.

Zanimivo je, da opisanih iznajdljivosti, ki so bile pravzaprav javne skrivnosti, gasilcem ni nihče zameril. Fejst fantje, ki so ljudem vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, imajo v slovenski zavesti vsaj od Martina Krpana, če ne že od Matička, zgodovinsko utemeljeno pravico, da mačehovskemu gospodarju izmaknejo kos pogače ali ga kako drugače speljejo na led.

Po mnenju Ksenije Šabec ljudje v času izginjanja socialne države uporabijo svojo iznajdljivost. »Gre za neke vrste korektiv sistema, ki povzroča, da male goljufije sicer poštenih ljudi postanejo družbeno sprejemljive, legitimne, četudi niso legalne.« Sodobni organizatorji veselic zbujajo vtis poštenih in zakona boječih se ljudi, ki da si takšnih lumparij ne želijo več privoščiti. Kar ne pomeni, da se kdaj le ne spozabijo: ob šanku nam je član društva namignil, da srečke z gorskim kolesom (še ni) v žaklju.

Klobasa, špricer in lov na srečo

Hrana, pijača, ples in srečelov so rdeča nit gasilskih veselic, danes pa v večini primerov tudi vse, kar zmorejo prireditelji ponuditi. Pred svetovnima vojnama in nekaj let po drugi je bil spremljevalni program nekoliko bolj pester.

Obiskovalci so si svoj čas med veselico pošiljali šaljivo pošto, pri kateri so med omizji krožila sporočilca, največkrat zbadljive narave. Vsak gost je lahko kogarkoli dal tudi zapreti v tako imenovani amerikanski zapor sredi veseliškega prostora. Seveda je moral za storitev plačati policaju, zaprti pa je moral v zaporu odsedeti, dokler ga niso odkupili prijatelji. Posebej pretkani fantje so poskrbeli, da so se v zaporu »po naključju« znašli skupaj s potencialno izvoljenko, saj je z deskami obit prostor ponujal potrebno intimo in dobro priložnost za dvorjenje. Fantič je dekle na koncu iz zapora še dobrohotno odkupil in marsikatera je v znak hvaležnosti z rabljem in rešiteljem v isti osebi tisto noč postala ženska. Kaj so storile tiste, ki so jih raje pustili v zaporu, zgodovinski viri ne poročajo.

Adijo, aufbiks!

Šaljiva pošta in amerikanski zapor nista edini spremljevalni dejavnosti, ki sta v desetletjih po drugi svetovni vojni izginili z veselic. Nekoč je veljalo, da ni bilo dobrega dogodka, če niso koga zabodli, danes pa je brezupno čakati na množično igro pesti. Seveda se zgodi, da bi kak okajeni posameznik rad drugega prislonil ob zid, a množičnih tepežev s porajklji, poleni in vilami, o katerih so redno poročali v veseljaški zgodovini, ni več.

Pretepi so bili najbolj pogosti v vase zaprtih okoljih, kjer so na prebivalce zgolj nekaj kilometrov oddaljenih vasi gledali z nezaupanjem. Eden drugega so obkladali z žaljivimi imeni, s katerimi je bilo mogoče z eno napačno besedo veselico v hipu preobraziti v surov obračun med recimo morostarji iz Črne vasi, coklarji iz Borovnice ali šotarji iz Iške vasi. Njihovi vzdevki so še živi, a jih nihče več ne razume kot hudo žalitev, ki bi zahtevala takojšnje izbijanje podočnikov. Vzrokov za izginjanje aufbiksa (poziva na pretep) vseeno ne gre iskati v evolucijskem napredku človeške skupnosti, prej nasprotno – v njenem razkroju.

Industrializacija in urbanizacija sta v povojnem obdobju povzročili krhanje lokalnih vezi. Ljudje so se sprva preseljevali v mesta, zaradi česar so vasi ostale prazne, v njih ni bilo več za tepež voljnih mladičev, saj ni bilo več starih zamer. V zadnjih letih se potomci slednjih sicer vračajo domov ali selijo na urbana predmestja, a identifikacija prišlekov in povratnikov z lokalnim okoljem ni tako močna, kot je bila nekdaj.

Ljudje se v takšnih skupnostih poznajo bolj površno in bi zato v šaljivi pošti težko zbijali šale na račun drug drugega, mlado damo pa je danes menda lažje zapeljati prek družabnih omrežij kot z odkupnino iz amerikanskega zapora.

Vloga veselic vseeno ostaja povezovalna, tako na ravni lokalne skupnosti, kjer se bližnji stanovalci vsaj enkrat na leto podružijo skupaj, kot tudi na ravni brisanja socialnih razlik, saj na gasilskih veselicah na istih iz lesa zbitih klopeh skupaj sedijo stari in mladi, direktorji in brezposelni. Obenem predstavljajo, kot pravi Ksenija Šabec, družbeno legitimen obred ekscesa, ki vsaj za nekaj časa v oklepaj postavi imperative zdravega življenja, športnega preživljanja prostega časa in seveda vsakdanjega produktivnega dela.

Voranc Vogel

za Sobotno prilogo Dela

VESELICA ANCHOR